Na papeževem pogrebu sta se pojavila tudi onadva – kot vedno nekoliko nejevoljna, a vseeno prisotna. Tokrat nista iskala udobja ali pozornosti, niti nista razpredala o krivicah življenja. Žalovala sta, vsak na svoj tihi način, z resnostjo, ki jima sicer ni lastna. Tokrat ni bilo zbadanja, ni bilo komentarjev o slabem vinu ali trdi postelji. Tokrat je bilo drugače.
Namestitev ni bila njuna skrb – protokol je poskrbel za vse. Luksuzni hotel, zasebni prevoz, vnaprej pripravljeni obroki. Morda ju je ravno ta odsotnost vsakodnevne borbe spravila v bolj spravljiv duh. Bila sta tam, ker ju je klicala dolžnost, a tudi zaradi spoštovanja do figure, ki je zaznamovala toliko življenj – morda tudi njuni.
Sedela sta med množico, rahlo sključena, v temnih oblačilih, in za trenutek se je zazdelo, da ne iščeta več priložnosti za pritoževanje. Morda je protokol tokrat res plačal bivanje, a oni trenutki tišine, spoštovanja in človeške krhkosti – ti so bili njuni. Uživala nista v klasičnem pomenu besede, a bila sta prisotna, zbrana, resnična. In v tem je bila neka tiha lepo
ta.
About The Author
